-------------------------------------------------------------------------------------------------------
glasba
Borut Kržišnik: March to Eternity; CD A Life in Suitcases, dur: 10:16
-------------------------------------------------------------------------------------------------------

»Najbolj neverjeten in eruditski postmoderni skladatelj v zadnjem času,« je o skladatelju in glasbeniku Borutu Kržišniku menil režiser Gerald Thomas, s katerim sta sodelovala pri predstavi Nietzsche contra Wagner v Sao Paulu leta 2000.

Kržišnik je izdal sedem samostojnih albumov in zložil glasbo za številne filmske plesne in gledališke predstave, ki so doživeli precejšen odmev tudi v tujini. Albumi so izšli za britanske založbe Recommended Records, First Name Soundtracks in Claudio Records. Po začetkih v svoji hard-core jazz skupini Data Direct in sodelovanjem s popularnimi skupinami kot so Borghesia in Laibach, je izoblikoval svoj značilni slog in z zasedbo virtualnega simfoničnega orkestra ustvaril svoja številna dela, ki so ga zapisala na zemljevid sodobne klasične glasbe.

Borut Kržišnik se je rodil 1961 v Zagrebu. Kot otrok diplomatske družine se je mnogokrat selil po nekdanji Jugoslaviji (Zagreb, Beograd) in tujini (Bukarešta) ter nazadnje pristal v Ljubljani, ki je postala njegovo stalno bivališče. Po diplomi iz psihologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani (1987) se je poklicno posvetil glasbi.

Izkušnja mnogih mentalitet je izoblikovala njegovo razumevanje različnosti in naposled tudi širok pristop do glasbe. Intenziteta, močni kontrasti in ubrana presenečenja so poglavitni označevalci njegove glasbe. Ključni moment zgodb, ki nam jih pripoveduje, ni samo poudarjanje kontrastov, temveč način kako jih premostiti. Kržišnikov odnos do različnih glasbenih idej, s katerimi operira, je podoben odnosu režiserja do igralcev – poskuša namreč poudariti tisto, kar je igralec že po svoji naravi. Prek njegovega dela si podajajo roke avantgardna in popularna glasba, ali podobno, t. i. akademska in alternativna glasba. Tonalnost ali atonalnost, notni zapis ali improvizacija, stroga definicija žanra ali ne  – vse to so skrajnosti, med katerimi se skladatelj svobodno giblje. S svojo poliglotsko govorico skladatelj povleče skupno nit skozi vse te kontraste in nam jih predstavi z navdahnjenim optimizmom.

Sedaj pa prepustimo besedo Borutu Kržišniku, ki nas bo popeljal skozi svoja dela, opisal okoliščine v katerih so nastajala, razkril svoja stališča o glasbi in umetnosti in še kaj.

Kje so meje umetnosti? Poslušajmo skladbo Invisible Borders (Nevidne meje) z albuma Lightning (Strela).
-------------------------------------------------------------------------------------------------------
Glasba
Borut Kržišnik: Invisible Borders; CD Lightning, dur: 5:35
-------------------------------------------------------------------------------------------------------

Ko poskušam najti odgovor na vprašanje, kaj je bilo tisto, kar me je povleklo v glasbo, se moram vrniti v čas zgodnje mladosti, ko sem se začel zavedati sebe in sveta, in tisto, kar me je pritegnilo s posebno močjo je bilo že samo poslušanje glasbe: fascinirala me je njena neposrednost, zmožnost, da spregovori z univerzalnim jezikom. To me je še dodatno fasciniralo, ko sem glasbo primerjal z drugimi umetnostmi, na primer s književnostjo, ki uporablja besede, katerih pomeni so se mi zdeli tako relativni, ali pa z vizualnimi umetnostmi, ki so tudi nasičene z razumsko logiko. V tistem času sem obiskoval glasbeno šolo za klavir, vendar me je - kljub temu, da me je glasba privlačevala na nek nerazložljivo močan način – pri glasbenem pouku obdajalo prav tako nerazložljivo nelagodje in dvom. Igranje klavirja se mi je zdelo dolgočasno in nasilno avtoritarno – predvsem to preigravanje in ponavljanje vedno istih skladb z rigorozno disciplino. Tako sem to doživljal v tistem času. Zato sem se v enem trenutku odločil, da bom stvari vzel v svoje roke in se bom glasbi, ki me je tako fascinirala, približal po svoje. Sam s svojimi prihranki sem se odpravil v mesto in si kupil kitaro. Izbral sem jo bolj na podlagi privlačnosti kot pa kakršnega racionalnega premisleka. Stvari sem se lotil od samega začetka. Bila sva samo jaz in kitara – ter se spoznavala. Šlo je za tako rekoč osebno razmerje. Nobene šole ni bilo, nobene glasbene teorije, lestvic, kontrapunkta, glasbene zgodovine. Bila je samo popolna svoboda izbire – in nobenih pravil, ki bi jim bilo treba slediti. Zaigral sem ton in si rekel: "Aha, tukaj si!". In potem naslednjega: "Aha, to si pa ti!" In tako naprej. To bi najbolje opisal, če bi rekel, da je šlo bolj za ustvarjanje razmerja kot za učenje v klasičnem pomenu besede. In takrat so se mi odprla vrata v svet glasbe.

Vendar pa se nekatera vrata še zmeraj ne dajo odpreti, tako kot en najbolj znamenitih matematičnih problemov, ki jih današnja znanost še zmeraj ne more dokazati, takoimenovana Goldbahova domneva, ki določa, da je vsako sodo število vsota dveh praštevil. Poslušali bomo skladbo »Goldbach's Conjecture« (Goldbahova domneva) iz albuma Valse Brutal (Brutalni valček).
-------------------------------------------------------------------------------------------------------
Glasba:
Borut Kržišnik: Goldbach's Conjecture, CD Valse Brutral, dur: 9:21
-------------------------------------------------------------------------------------------------------

Album Valse Brutal je nastal leta 2009. Valse Brutal ni plošča, ki bi se navezovala na kake določene aktualne dogodke, ampak bolj na nek splošen princip, na neizogibno stanje stvari. Vojne se vlečejo skozi vso zgodovino in to ne kot kaki izjemni dogodki ob izjemnih okoliščinah, ampak enostavno kot način, kako stvari pač delujejo in so zmeraj delovale. Vojna se ne dogaja samo na fronti, se logika močnejšega dogaja povsod drugje, v parlamentu, lobijih, korporacijah, pisarnah, na ulici.. Pri tem ne mislim dati posebnega poudarka na eno ali na drugo besedo v naslovu, ne na »Valse« in ne na »Brutal«, ampak prav na obe hkrati in na njuno tesno prepletenost, včasih se zdi celo soodvisnost.
Ko so nekega novinarja, ki je večino svoje kariere preživel na kriznih vojnih žariščih, vprašali, katera je njegova najpomembnejša izkušnja iz teh krajev in dogodkov, je odgovoril, da se je znebil neke velike iluzije. Vsakič je na kraj dogajanja odpotoval z neko nejasno predstavo, da se bo položaj kmalu izboljšal, da je le še vprašanje časa, kdaj bodo vojskujoče strani uvidele, da je njihovo početje nesmiselno ali da je vse skupaj posledica nekega groznega nesporazuma… Prav nasprotno. Po vseh teh letih je spoznal, da ljudje enostavno niso pripravljeni prenehati z nasiljem. Pač – nasilje in vojne niso bile nič drugega kot nekaj čisto vsakdanjega, kot zajtrk, sosedov sposojeni izvijač ali računi za elektriko.

Vojne so del človekove narave in so lahko tudi zabava. Poslušajmo skladbo Ludi Amphitheatrales (Gladiatorske igre) z albuma Valse Brutal (Brutalni valček).
-------------------------------------------------------------------------------------------------------
Glasba:
Borut Kržišnik: Ludi Amphitheatrales, CD Valse Brutal, dur: 6:21
-------------------------------------------------------------------------------------------------------

Navdih je ena tistih stvari, o katerih vemo tako malo, pa čeprav jo srečujemo relativno pogosto. Čeprav nam je ta beseda dostikrat na jeziku, težava nastane takoj, ko jo želimo natančneje opredeliti. Vse kaže, da je religioznim umetnikom veliko lažje opisati navdih kot njihovim nereligioznim kolegom. Navdih religioznih umetnikov je tesno povezan z Bogom, z občutenji čudeža, razodetja, navezuje se na posamezne dogodke iz Svetega pisma in podobno. Toda če nisi religiozen, je navdih veliko teže opisati. Zanimivo je, da se takrat, ko nereligiozni umetniki poskušajo definirati navdih, radi zatekajo k terminologiji, ki nas spominja na religiozno. Tako govorijo, da so samo medij nečesa, kar prihaja iz njih, mediji višje sile, kozmičnega reda ali pa čudežne narave – da služijo kot vmesnik, da čakajo na klic, ko se jim utrne ideja in podobno. Vendar pa mislim, da je svet dovolj čudežen tudi brez nadnaravnih sil. Menim, da ni treba biti religiozen za to, da sprejmeš koncept navdiha in da sprejmeš to neverjetno stvar, kot je naša domišljija.

Vsaka domišljija ima svojo posebno prizmo. Poslušajmo zdaj skladbo Memory Prism (Spominska prizma) z albuma Lightning (Strela)
-------------------------------------------------------------------------------------------------------
Glasba:
Borut Kržišnik: Memory Prism; CD Lightning, dur: 7:21
-------------------------------------------------------------------------------------------------------

Album Strela je izšel 2013 in nastajal dve leti. Osrednja fascinacija albuma se suče okoli ene najbolj fascinantnih podob, ki jo poznamo, in to je strela, blisk strele. Strela nam najbolj jasno pokaže, kako stvari delujejo, in to je po principu moči. Iskrenje vidimo povsod: od atoma, mikroskopskih iskric v sinapsah v naših možganih pa do socialnih nemirov in revolucije. Čeprav so to lahko uničujoči pojavi, po drugi strani pa ustvarijo pogoje za rojstvo novih stvari. Tako da se lahko upravičano vprašamo, ali je strela boj med dvema nasprotjema, torej kot nekaj destruktivnega, ali nemara most med obema, ki omogoča nadaljni razvoj? In na tem mestu se mi zdi, da se moramo zmeraj znova vprašati, kakšna je naša vloga v tem nenehnem procesu grajenja in rušenja. Ali smo samo gnojivo v tem večnem procesu ali pa bomo lahko obvladali strelo in njeno destruktivnost? Kako daleč lahko sežemo z našo voljo?
Z albuma Lightning (Strela) bomo zdaj poslušali skladbo Unrest (Nemir)
-------------------------------------------------------------------------------------------------------
Glasba:
Borut Kržišnik: Unrest; CD Lightning, dur: 8:22
-------------------------------------------------------------------------------------------------------

Pri skladanju gre za več različnih faz. Delo rad začnem z raziskovanjem ideje, kar počnem tako, da igram in improviziram, pri čemer si vzamem popolno svobodo in ves prostor, ki je potreben za raziskovanje različnih močnosti in presenečenja. Na začetku puščam vsa vrata odprta. Vendar pa bolj ko so linije in sekvence določene, raste potreba po zgradbi. Vzporedno s to smerjo, ki vodi od posameznih delov proti celoti, v nasprotni smeri poteka komplementaren proces, od vnaprej določene zgradbe k posameznim prvinam. Po tej metodi mora biti najprej izdelana zgradba, posamezne dele pa je treba komponirati tako, da ustrezajo tej vnaprej določeni poti. Pri samem skladanju je razlika med obema pristopoma velika. Smer, ki vodi od zgradbe k posameznim prvinam, ponuja veliko manj svobode, saj je namenjena proti točki v zgradbi, ki je že določena. Vselej mi je bilo bližje skladanje, ki vodi od posameznih linij k zgradbi – zlasti na začetku skladateljskega procesa – saj mi omogoča svobodno gibanje in ne zgolj sledenje vnaprej določeni poti.

Zgradba postane čedalje bolj dominantna proti koncu skladateljskega procesa. Seveda je njena temeljna naloga, da posamezne fraze in sekvence dihajo, se razvijajo in učinkujejo tako, kot je bilo zamišljeno. Toda pri zgradbi je najvznemirljivejše to, da premore poseben potencial in sicer ta, da da skladbi več kot zgolj seštevek njenih sestavnih delov. To pride do izraza še posebaj v primerih, ko želimo poudariti kontraste ali uvesti presenetlive obrate. Tega "kvantnega skoka" zgradbe pa ni mogoče vedno predvideti, vendar pa je najdragocenejši in v skladbo uvede večplastnost in presenečenje.

Poslušajmo skladbo Crack in the Sky (Razpoka na nebu) z albuma Lightning (Strela)
-------------------------------------------------------------------------------------------------------

Glasba:
Borut Kržišnik: Crack in the Sky; CD Lightning, dur: 2:27
-------------------------------------------------------------------------------------------------------

Ko me vprašajo, ali lahko glasba spreminja svet, jaz odgovorim da lahko. Glasba sicer ne more vplivati na izid volitev ali na potek vojn, ampak lahko pa vpliva na konkretne ljudi, na to kako razmišljajo, kako se počutijo, kako preživijo dan in kako razumejo, kaj se dogaja okoli njih. Mislim, da je to lahko zelo pomembno, nemara bolj pomembno kot to, kateri veljak je premagal drugega veljaka v dnevni politični areni.

Poslušajmo zdaj skladbo Corridors of Power (Koridorji moči) z albuma Valse Brutal (Brutalni valček).
-------------------------------------------------------------------------------------------------------

Glasba
Borut Kržišnik: Corridors of Power; CD Valse Brutal, dur: 7:00
-------------------------------------------------------------------------------------------------------

Moja zasedba je simfonični orkester vendar je moje glavno orodje računalnik. Z drugimi besedami, to je virtualni simfonični orkester, računalniški sistem za ustvarjanje glasbe, ki uporablja realne zvoke orchestra vendar z vsemi možnostmi, ki jih nudijo  računalniški glasbeni programi na digitalni platformi. Tako imamo na eni strani na razpolagi obsežne zvočne knjižnice, nešteto zvokov orchestra, ki so realni posnetki živega orchestra v digitalni obliki, posnetki vseh njegovih sekcij, solo inštrumentov, vse to v različnih artikulacijah in dinamikah, na drugi strani pa glasbene računalničke programe, ki ne samo da omogočajo skladanje in pisanje partiture, kot je to običajno, temveč odpirajo številne možnosti, ki so s konvencionalnim skladanjem brez računalnika nemogoče.    
Vsak inštrument ima svojo specifično naravo, ima svojo logiko delovanja in določen kontekst, kjer deluje bolj optimalno in, po drugi strani tudi kontekst, ki mu ni pisan na kožo. Tuba se nikoli ne more kosat s harfo pri lahkotnih, zračnih frazah in zaradi svoje narave ne more s tako eleganco izvajati hitre arpeggio vzpenjajoče in padajoče linije kot to zmore harfa, po drugi strani pa se harfa ne more primerjati s tubo v moči in tako nikoli ne more dati orkestru tako energičnega povdarka kot to lahko stori tuba. Pri tovrstnih primerjavah pa se nima smisla pogovarjati o pomankljivostih določenih inštrumentov, temveč o njihovih prednostih, ne o tem, kaj določen inštrument ne zmore, ampak o tistem, kaj zmore. In tak pristop jaz gojim do simbioze med živim in virtualnim orkestrom.
Pri simfoničnem orkestru celoten instrumentarij, torej dirigent, ki vodi, glasbeniki, ki berejo note in mu sledijo, skupaj z koncertno dvorano, ustvari neko okolje, ki ima določene meje svojega delovanja. Naj navedem najbolj  enostaven in zgolj simboličen primer: solo violina, na primer, je pretiha, če igra ob celem orkestru, ki igra v zelo glasni dinamiki. Zato je orkester, ki spemlja solo violino, prisiljen igrati v tišjih dinamikah. Vendar pa lahko solo violino ojačamo z računalnikom in ji tako omogočimo, da je slišna tudi ob glasnem orkestru. In skladateljem omogočimo, do pred nekaj desetletij takorekoč prvič v zgodovini, ustvarjanje glasbe, ki je brez računalnika (ali ozvočenja) nedosegljiva. Takih primerov je veliko. Višinski obseg inštrumentov, trajanje, barve so lastnosti, ki jih virtualni orkester poljubno uravnava in prestopa omejitve, ki jih imajo ti inštrumenti po svoji fizični naravi. Francoski rog fizično ne more izvesti tone nad f2, vendar pa v virtualnem orkestru takšne omejitve ne obstajajo. Določene fraze in skoki so zaradi fizičnega ustroja inštrumenta neizvedljivi, vendar pa so izvedljivi z virtualnim orkestrom. Določeni načini ritmiziranja so prav tako neizvedljivi v živo, vendar pa so z virtualnim orkestrom dosegljivi. Neštete kombinacije med tonalnostjo in atonalnostjo, ali med čistim zvokom in hrupom in podobno so lahko zelo kompleksne, in v realni orkesterski praksi težko obvladljive, v partituri nepregledne, pri delu z računalnikom pa to ne predstavlja nobenega problema. Na tej točki se postavi vprašanje: ali je akustični živi orkester v koncertni dvorani absolutni glasbeni kriterij, ali pa se glasbenost nadaljuje tudi onkraj meje, ki jo začrtujejo fizične omejitve inštrumentov in omejitve žive izvedbe? Ali je šepet, ki preglasi glasni orkester nemuzikalen, nenaraven? Ali so fraze, ki so pretežke za izvedbo nemuzikalne? Ali so zvoki, ki jih ni moč dobiti v koncertni dvorani, nemuzikalni?
Virtualen orkester nima težav s fizikalnimi omejitvami in omejitvami žive izvedbe. Na tej točki se odprejo številna vrata, ki omogočajo simbiozo živega igranja in zmogljive računalniške izvedbe. Po eni strani nič ne more nadomestiti živega igranja, po drugi strani pa z računalnikom lahko naredimo nekaj, kar je z živo izvedbo nemogoče, vendar je bistvo v funkcionalni simbiozi obojega, simbiozi, ki nam lahko da več kot njeni sestavni deli.

Naslednja skladba, ki jo bomo poslušali nosi naslov Festa (Zabava) z albuma »A Life in Suitcases« (Življenje v kovčkih)
-------------------------------------------------------------------------------------------------------
Glasba
Borut Kržišnik: Festa; CD A Life in Suitcases, dur: 6:38
-------------------------------------------------------------------------------------------------------

Ko skladam, nikoli ne vem točno, kam me bo skladba pripeljala. Zame je skladanje avantura in raziskovanje, ne pa izvrševanje vnaprej zastavljenega načrta. Če bi si skladbo takoj predstavljal v celoti, bi bilo skladanje le dolgočasno opravilo.
Pisanje notne partiture na papir in ustvarjanje glasbe z virtualnim orkestrom na računalniški platformi se zelo razlikujeta. Ko glasbo ustvarjamo z virtualnim orkestrom, delo poteka postopoma: določene melodične ali ritmične linije prvo odigramo, poslušamo, pridemo do določenih ugotovitev, in se na podlagi njih odločimo za naslednji korak. Gre za progresiven potek komponiranja, ki je v tesnejšem stiku z nastajajočo glasbo kot pri pisanju partiture, saj glasbo lahko igramo z ustreznim zvokom, violinsko linijo pač igramo z violinskim zvokom, ne s klavirjem in s tem se že približamo končni obliki oziroma že sami izvedbi, v nasprotju z bolj konceptualnim načinom klasičnih komponistov, kjer glasbo oblikujemo v glavi in jo s klavirjem le preverjamo. Po konceptualnem vzoru skladanja je treba imeti celo skladbo v glavi, preden jo lahko zapišeš v note.
Sam uporabljam tudi konceptualen način skladanja – še posebaj takrat, kadar gradim strukturo skladbe. Pri oblikovanju strukture stopi v ospredje celota, njen razvoj in dramaturški lok in pri tem se posamezni deli morajo podrediti celoti. Vendar pa oba pristopa ne ločujem kot nekaj, kar bi se samo po sebi izključevalo, temveč ju razumem kot komplementarna procesa. Tako se navsezadnje v procesu skladanja vse raziskovanje in odkrivanje novega na eni strani in vso konceptualno načrtovanje na drugi strani med seboj neprestano prepletajo.
Na kakšen način lahko obvladujemo kaos? Poslušajmo skladbo Rules of Disorder (Pravila nereda) z albuma Lightning (Strela)
-------------------------------------------------------------------------------------------------------
Glasba
Borut Kržišnik: Rules of Disorder; CD Lightning, dur: 6:33
-------------------------------------------------------------------------------------------------------

Eden najbolj dragocenih pridobitev skladanja na računalnik je možnost ustvarjanja lastne izvedbe. Z nastopom računalniške dobe je prvič v zgodovini skladatelju, ki sklada za simfonični orkester, omogočeno da oblikuje lastno izvedbo in sicer z virtualnim orkestrom.
Pri ustaljenem procesu pri klasični glasbi to seveda ni mogoče. Pomen izvedbe je, seveda, velik, pri določenih glasbenih zvrsteh ali kar pri posameznih skladbah pa lahko še dodatno pridobi na pomenu. Še najbolj simptomatično to lahko zasledimo pri svobodno improvizirani godbi, kjer je sama izvedba bistvenega pomena. Še več, izvedba je tista, ki celo bolj definira skladbo kot njen notni zapis. Če isto skladbo zaigra nekdo drug, skladba izgubi na svojem bistvu. Nadalje, bistven povdarek na izvedbi zasledimo tudi pri neperformativnih umetnostih kot sta na primer slikarstvo ali kiparstvo, kjer je avtorjeva izvedba samoumevna, bistvena in neločljiva od avtorja. Kakšne bi bile slike Picassa, če bi jih izvajal nekdo drug, pa čeprav po Picassovih natančnih navodilih?
To, da je avtor hkrati izvajalec lastnega dela, je za slikarstvo, seveda, nekaj samoumevnega, medtem ko je izvajanje dela v glasbi posebna in razmeroma neodvisna faza glasbene produkcije. Pri mojem načinu skladanja z virtualnim orkestrom se podobnost s slikarstvom spet ponuja sama od sebe - med skladanjem ne izdelujem samo partiture, torej načrta za izvedbo skladbe, temveč delam neposredno z ustreznimi inštrumenti oziroma zvoki. Ne delam torej samo s simboli (notnim zapisom glasbenih linij), temveč s samo glasbo (torej z ustreznimi inštrumenti oziroma zvoki, ki pripadajo določenim glasbenim linijam). Na ta način, vzporedno z oblikovanjem skladbe, oblikujem tudi lastno izvedbo. Ta proces je analogen procesu slikanja, kjer sta nastajanje ideje in njena izvedba procesa, ki potekata pogostokrat sočasno in v bolj neposredni soodvisnosti.
Poslušajmo sedaj skladbo Polite Predators (Prijazni plenilci) z albuma Valse Brutal (Brutalni valček)
-------------------------------------------------------------------------------------------------------
Glasba
Borut Kržišnik: Polite Predators; CD Valse Brutal, dur: 5:30
-------------------------------------------------------------------------------------------------------

Album Zgodbe z Magatreje je nastal leta 1997. Naslov se navezuje na motiv iz znanstveno fantastičnega romana Douglasa Adamsa Štoparski vodnik po galaksiji, in sicer na planet Magatrejo, kjer je imela sedež gigantska industrija, ki je izdelovala kar cele planete in svetove po naročilu za najbogatejše prebivalce našega vesolja. No, te zgodbe pa se, seveda, ne dogajajo samo na Magatreji v daljni prihodnosti, temveč tudi zdaj, nepretrgoma in povsod. Vsi ljudje si nenehno delamo svoje svetove, eni z več iluzijami, drugi z manj, eni z več domišljije, drugi z manj.
Sama navezava na literarni motiv Magatreje pa nikakor ne pomeni, da so skladbe iz Zgodb z Magatreje programske. Delitev glasbe na programsko in absolutno oziroma abstraktno glasbo, se mi zdi nepotrebno poenostavljujoča. Zdi se mi da abstraktna glasba ne obstaja. Glasba ne nastaja v vakuumu. Strinajm se z Willemom de Kooningom, enem najvidnejših predstavnikov abstraktnega slikarstva, ki je zanikal to klasifikacijo, pod katero so ga uvrščali. Slika ne nastaja v abstraktnem prostoru, temveč iz realnega človeka, podobe na sliki, naj bodo še tako daleč od prepoznavnih oblik, pa vedno vzbujajo določene asociacije, ki so povezane s tem svetom, saj drugega pač ni. Po drugi strani pa se mi ravno tako zdi popolen nesmisel enačiti glasbo s kakimi konkretnimi dogodki ali literarnimi prelogami. Vseeno pa mislim pa, da glasba lahko vsebuje nekaj, čemur lahko rečemo »neverbalne zgodbe«. Te zgodbe niso zapisljive v besedah in ne govorijo o tem, kako je oseba A šla obiskat osebo B na podeželje, kjer sreča osebo C… Govorijo pa o vsem drugem. Če zgodbam odvzamemo konkretne dogodke, kaj nam ostane? Sami koncentrati, čiste ideje, emocije, čisto doživetje. Točno o takih zgodbah govorijo Zgodbe z Magatreje.
Z albuma Stories from Magatrea (Zgodebe z Magatreje) bomo poslušali skladbo Fire (Ogenj).
-------------------------------------------------------------------------------------------------------

Glasba:
Borut Kržišnik: Fire; CD Stories from Magatrea, dur: 5:42
-------------------------------------------------------------------------------------------------------

Film »Življenje v kovčkih« je ena izmed mojstrovin britanskega režiserja Petera Greenawaya, s katerim sem imel srečo sodelovati. Od leta 2000 do 2005 sva sodelovala še pri štirih celovečernih filmih, ki so bili prikazani na vseh većjih filmskih fesivalih, gledališki predstavi Gold v Schauspiel Frankfurt, dokumentranem filmu Reitdiep Journeys za nizozemsko televizijo in nekaj njegovih razstav in postavitev. Film temelji na zbirki zgodb Gold (Zlato), ki jo je napisal sam Greenaway. Vsebinski okvir zgodbe je 20. stoletje skozi prizmo Tulsa Luperja, Petrovega alter ega in filmskega antijunaka, ki se v tem obdobju prebija skozi različne ječe ter številne ljubezenske, politične in umetniške avanture. To so številne prepletajoče se zgodbe, ki govorijo o čudnih poteh in stranpoteh judovskega zlata, o neštetih človeških usodah, zgodovinskih dejstev, ki so se ali bi se lahko zgodila, brezsmislu, zgodbah, ki se prepletajo med sabo na nek tragikomičen, vendar zelo realističen način, tako da je končni učinek en trpek okus absurdosti. Pri tem delu me najbolj fascinira prav ta vseobsegajoča paleta različnih emocij, ljudi in dogodkov, ki definirajo naše življenje. In vse to se vrti v enem večnem krogu, krogu rojevanja in odmiranja, krogu, ki sam sebi ne samo grize rep, temveč se z njim tudi hrani. Ne poznam nobenega filma, ki bi vseboval toliko različnih plasti. V eni izmed recenzij je neki kritik izjavil, da je film tak, kot da bi Peter hotel pogoltniti ves svet naenkrat. Film nam enostavno ne pusti ustvariti enega in točno določenega zornega kota, temveč prikaže svet v vsej svoji popolni relativnosti.
Z albuma A Life in Suitcases (Življenje v kovčkih), ki svebuje glasbo iz istoimenskega filma, poslušajmo skladbo »Trembling Web« (Drhteča pajčevina).
-------------------------------------------------------------------------------------------------------
Glasba
Borut Kržišnik: Trembling Web; CD A Life in Suitcases, dur: 9:56
-------------------------------------------------------------------------------------------------------

Poleg skladanja svojih samostojnih del sem veliko sodeloval pri gledaliških predstavah z imeni kot so Gerald Thomas, Emil Hrvatin, Julie-Anne Robinson in mnogimi drugimi, v zadnjem času pa sem se najbolj posvetil plesni glasbi. Sodeloval sem s španskima koreografoma Thomasom Noonom in Ano Lujan Sanchez, s finko Virpi Pahkinen, madžarom Gyula Bergerjem, eno mojih najbolj plodnih in vznemirljivih  umetniških srečanj pa je gotovo sodelovanje s slovenskim koreografom in plesalcem Edwardom Clugom.

In naj za zaključek citiram tekst iz knjižice albuma Lightning (Strela):

»Svobodo je mogoče razumeti, kakor ti drago – človek lahko improvizira, da bi se osvobodil vnaprej določene partiture, ali pa programira glasbo, da bi se osvobodil fizičnih omejitev inštrumenta. In vendar je svoboda izbrati to, česar si ne želiš, daleč manj pomembna od svobode izbrati to, kar si pravzaprav želiš – ne gre za to, da si svoboden od nečesa, ampak da si svoboden za nekaj.«

Z albuma Sacre du Temps (Posvetitev časa), ki vsebuje glasbo iz istoimenske plesne predstave poslušajmo skladbo Love Song No3 (Ljubezenska pesem št.3)
-------------------------------------------------------------------------------------------------------
Glasba
Borut Kržišnik: Love Song No3; CD Sacre du Temps, dur: 4:36
-------------------------------------------------------------------------------------------------------

§